top of page

Naša zgodba 2. del

Prišla je nova sezona in nove dogodivščine. Seveda sem najprej začela z vzgojo sadik, torej leta 2011 sem se prvič opogumila. :D Da bi vi videli kje smo jih najprej vzgajali. Hehe, ampak željo smo imeli in nekje je treba začeti. Zato vam res polagam na srce, naj prostor ne bo izgovor. Če si želite, boste prostor, čas in način našli že kaj kmalu.


Tole pa je naša nova njiva.

Nekje seveda moramo začeti in tako mi je žal, da smo izgubili vse slike iz tistega obdobja, da bi vam pokazala. No pa vseeno malo opišem, vi pa si predstavljajte. :)

Začeli smo z vzgojo na kuhinjskemu pultu, ki je imel okno iz leve strani, pa še to malo oddaljeno. Seveda so vse sadike bile pretegnjene, saj so imele premalo svetlobe. Vzgajala sem sadike paradižnika, paprike, pri solati in kapusnicah sem hitro obupala. Veste zakaj?


Nato pa se je ata spomnil zares dobre ideje in sadike so že v marcu šle na svetlo kar ven. Naredil nam je takle super domač kalilnik, kjer on še vedno vsako leto znova vzgaja sadike. Slika je malo novejša, ni takrat iz naših časov.

Že v marcu smo ven prestavili plodovke, le dobro smo jih oblekli za čez noč. Paradižniki so sicer ostali zelo majhni in vijolični, ampak takoj, ko smo jih prestavili na vrt, so postali čudoviti in paradižnika smo kasneje poleti imeli za izvoz. Priznam, da mi od takrat še ni uspelo vzgojiti tako lepega pridelka. :D


Ta kalilnik je zakon, če notri prižgete še kakšno svečko pa se super obnese tudi, ko je malo bolj mraz.


Pa gremo na njivo, s traktorjem nam je sosednji kmet preoral njivo, nato pa smo jo sami prekopali in oblikovali po svoje. :) Uf kako smo uživali, tudi naš Tian, ki je bil res pravi mali vrtnar. Imel je svoje orodje, svojo samokolnico in je delal. Seveda velikokrat tudi tam, kjer ne bi smel. Ampak na koncu je važno le to, da je bil srečen in vesel.

Obdelovali smo zares veliko njivo, ki pa je bila od našega doma oddaljena več kot 15 minut in ta vsakodnevna vožnja nam je bila že malo tečna. Ker smo res preživljali tu vsak prosti čas, smo se počutili že kot doma.


Vse je tako raslo, bilo je kot v pravi dzungli. Kot zanimivost naj povem, da sem se tako resno lotila načrtovanja vrta, da so vsi slabi sosedi na vrtu bili vsaj 2 gredi stran. HAHA, kako sem to resno vzela. No sedaj vemo, da so nekatere rastline, ki se ne razumejo najboljše lahko skupaj, le da jim na gredi damo dovolj prostora in bodo korenine razvejale vsaka v svojo smer. Tako, da ne komplicirati tako kot sem jaz.

Tu smo si postavili še nadstrešek in mali piknik plac, kjer smo se družili s prijatelji. Res čudoviti spomini. Ampak tista želja, da bi tako lahko tudi živeli, je bila vedno večja. Rekli smo, da bi živeli kot takrat, ko smo na njivi. S hrano na dosegu roke, obdani z naravo, daleč od vsega norega sveta. Najpomembnejše pa nama je bilo, da bi v naravi vzgajala otroke. Da bi imeli to svobodo, travnik za igranje, gozd za raziskovanje in da bi skupaj lahko delali različne stvari. Kot smo to delali na njivi.

Odločila sva se, da ta raj na zemlji poiščemo, iskali in vozili smo se po Sloveniji in najbolj smo se zaljubili v Goričko. Tja nas je vedno znova peljala pot. Ampak dolgo smo iskali tisto, kar smo želeli.

Vmes se nam je pridružil še Gaber (decembra leta 2012).

Nato pa pride 8. februar in K. je takrat samo šel na Goričko pogledati nekaj novih hiš, ki so se pojavile na internetu. Kako se spomnim tistega klica, ko je rekel, da je našel nekaj čudovitega. Ko je prišel domov, je pokazal še slike in takoj sem se zaljubila.

Kaj kmalu smo skupaj vsi odšli še enkrat pogledati in nismo čakali dolgo, ko smo hiško že kupili. Bila je stara cimprana hiša in skoraj 1ha zemlje. Veliko zemlje za ustvarjanje in pridelovanje hrane.



Tako smo se 29. 5. 2013 preselili na Goričko in tam začeli pisati novo zgodbo. Ni bilo vedno lahko in veselo, ampak sem še kako hvaležna za vse izkušnje na moji poti.

Našo selitev in posest pa pokažem naslednji teden. Mislite, da nam je še isto leto uspelo postaviti tudi vrt? :D


se beremo...


Brigita



503 views0 comments

Commentaires


bottom of page