Ali sem vam že kdaj povedala zakaj sem sploh začela vrtnariti?
Zgodba je že kar dolga in sega vse v leto 2010, ko se je rodil Tian.
3490 g čiste sreče je staršema obrnil svet na glavo. :) Komu ga pa ne? :P
In ta fant je rasel in rasel in počasi je nastopil čas, ko je bilo potrebno pripraviti še kakšno drugačno hrano, kot le materino mleko. Takrat pa sva se začela spraševati, kakšna hrana bo zares najbolj primerna za to malo bitje, ki se še razvija in potrebuje toliko več vitaminov. Imeli smo srečo, da je naš ata imel vrt na vikendu in tudi doma je bil manjši vrt, tako da smo skupaj nekaj pridelali. Ni pa to bilo dovolj za vse naše ideje in kuharske podvige.
Začela sva kupovati ekološko hrano, ki pa je bila za dva študenta predraga. Takrat jo je tudi bilo zelo težko dobiti in midva sva bila zelo izbirčna, ker sva res želela le najboljše. Za večino domačih sva pač zelo preveč komplicirala. Ha...samo je že bilo tako prav, saj nas je vsa ta izkušnja pripeljala do lastnega vrta.
Naš prvi poskus vrtnarjenja je bil na domačem vrtu, mogoče velikemu 5m2. Tam je brat najraje vzgajal krompir, ampak sva ga nekako uspela prepričati, da se krompir na tako malem mestu ne splača vzgajati in smo tako vrt v obdelavo dobili mi.
Naš prvi vrt je izgledal takole in naš Tian je na vrtu zares užival. Prav zares naš del je bil le levi del vrta, kjer je ograjeno, drugo so delali drugi. No mi smo seveda še naprej ''komplicirali'' in smo vrtnarili po svoje, vse ekološko seme, še sadike smo kupovali. Le kdo bi si leta 2011 mislim, da bom kasneje izdala knjigo Vzgoja lastnih sadik in imela celo svojo vrtnarijo.
Čeprav noben od naju ni imel nekaj znanja. A veš tisto, ko pa imaš tako veliko željo, da na koncu itak uspe. In tako je tole bil uradno naš, čisto naš, prvi vrtek v Ljubljani. Ja takrat smo živeli še v Ljubljani in midva sva bila še študenta z malim otročkom. Noben od naju ni še točno vedel, kaj si želi delati v življenju in kasneje naju je življenje pripeljalo do res krasnih služb in poslanstev, ki jih opravljava. Ampak pridemo do tja.
Nazaj na vrt v Ljubljani. Ni bilo še prav nič posebnega, nobene ljubezni do vrtnarjenja, bila pa je domača hrana in prvi škodljivci, bolezni in skoraj sva že vrgla puško v koruzo. Ah to vrtnarjenje ni za nas. Ampak kaj pa prihranek, skupaj preživeti čas na vrtu, DOMAČA HRANA, ja kaj pa to?
Pa sva poskusila znova, priložnost se je ponudila in že kaj kmalu smo začeli novo vrtnarsko pustolovščino na večji njivi. Malo večji vrt, kot tistih prvi pa je. :D No pa gremo novih pustolovščinam na proti.
Nadaljujemo....